domov
spremeni ozadje v belo spremeni ozadje v oranžno spremeni ozadje v modro spremeni ozadje v rjavo
domov natisni zemljevid strani e-pošta kolofon






Občina
Šempeter Vrtojba
Trg Ivana Roba 3a
5290 Šempeter pri Gorici
tel.: 05 335 1000

obcina.sempeter-vrtojba@siol.net

info@sempeter-vrtojba.si
koledar dogodkov
september 2010
P T S Č P S N
  12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930   

oktober 2010
P T S Č P S N
    123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Dne 10.09.2010 vas vabimo:

Vrtojba
Praznik borele 2010




četrtek 09 september 2010
pretežno oblačno pretežno oblačno
temperatura 18°C
smer vetra V
hitrost 2 m/s












Zgodovina
O občini / Zgodovina
ZGODOVINA DO ZAČETKA DRUGE SVETOVNE VOJNE


Na območju občine Šempeter-Vrtojba so najverjetneje ljudje prebivali že okoli osemsto let pred našim štetjem. Tu so se zvrstila številna ljudstva ter osvajalci, ki so prevzemali oblast.

V obdobju rimske države naj bi na območju sedanjega Šempetra pri Gorici stalo naselje Torgium. O tem pričajo izkopanine, ki so bile najdene, temelji starih hiš in zidov. Prav tako naj bi bilo tudi območje današnje Vrtojbe poseljeno že v antiki.

Prva omemba imena Šempeter ("de sancto Petro") sega v leta okoli 1200. V srednjem veku pa je Šempeter dobil še pridevnik prope Goritiam (pri Gorici). Podobno velja za Vrtojbo (De Toyva superiori in inferiori Toyva), ki se je do konca prve svetovne vojne delila na dve samostojni vasi, Dolnjo in Gornjo Vrtojbo.

Okoli leta 1000 je nastala Gorica, danes sosednje mesto na italijanski strani meje, ki se je leta 1210 razvila v trg, leta 1398 pa v mesto. Gorica je bila takrat pomembna za tuje trgovce, ki so v trg prihajali zaradi povečane gospodarske dejavnosti. Poleg trgovcev pa so v Gorico prihajali tudi italijanski in nemški uradniki in duhovniki. Slovenci so na tem območju ostajali kmetje ali pa postajali sluge tuji gospodi. Delo takratnih kmetov je obsegalo predvsem košnjo trave po okoliških travnikih in gričih (pri Okroglici, Panovcu, Lijaku), pomoč pri lovu, vzdrževanje cest in mostov.





V 15. stoletju naj bi v Šempetru zgradili novo cerkev, leta 1589 pa naj bi začeli pisati najstarejšo krstno knjigo. Tega leta naj bi bilo v Šempetru 45 družin, v Gornji Vrtojbi 18, v Spodnji Vrtojbi pa 24.

V 17. in 18. stoletju je prišlo do razvoja gospodarstva in reforme. Poljedelstvo je doživljalo velike spremembe, razvile so se nove kulturne rastline in drugačni načini obdelovanja zemlje.

V prvi polovici 19. stoletja so bile slovenske dežele razdeljene v tri gubernije, območje občine Šempeter-Vrtojba pa je spadalo v Tržaško gubernijo, ki je zajemala Goriško, Trst in Istro. V času okoli leta 1820 naj bi iz Gorice v Šempeter že bila zgrajena cesta, po poti kot teče sedanja.












Coroninijeva vila je eklekticistična arhitektura nastala v prvi polovici 20. stoletja na bazi stilnih izročil in predstavlja kvaliteten primer plemiške rezidence, ki je kot središče posesti združevala stanovanjsko in upravno funkcijo ter ohranila stilno kontinuiteto stavbe iz druge polovice 19.stoletja. Zasnovana je po vzoru avstrijskih klasicističnih dvorcev s tlorisom v obliki podkve, ki oklepa prednje dvorišče in s portikom pred vhodom.

Povojna rekonstrukcija je upoštevala gabarite predhodne vile s tem da je vnesla nekaj sprememb v oblikovanje zunanjščine. Povečajo se stavbne mase obeh barkes, ki jih sedaj povežejo z veznim traktom s centralno stavbo. Reprezentančno zunanje stopnišče nadomestijo s teraso z balustradno ograjo oprto na zidane pilastre, ki nosijo petero potlačenih lokov.
S pozidavo veznih traktov je bila prekinjena vizualna povezava ozadja parka s " cour d' honneur" pred vilo. Sedaj zazidana etaža obeh veznih delov je bila odprta s tem, da formira na okrogle toskanske stebre oprto " loggio" z balustradno ograjo. Zunajščina v oblikovanju pritličja ohranja rustiko, ki je izvedena v ometu. " Piano nobile" je poudarjen s teraso in portalom s profiliranim prekinjenim trikotnim zaključkom. Osrednja os je poudarjena tudi v drugem nadstropju s centralnim oknom s profilirano preklado ter profiliranim nizkim trikotnim čelom. Osrednja os se zaključi z dekorativnim strešnim frontonom. Streha centralnega dela sloni na profiliranih lesenih konzolah, ki nosijo lesene grede napušča z diagonalno belo poslikanimi planetami. Razgibanost štirikapnemu korčastemu ostrešju dajejo tudi lepo oblikovani dimniki. V notranjščini vile je poleg stopnišča osrednja značilnost reprezentančna dvorana.
Kompleks stoji na temeljih starejše vile beneškega tipa, ki je dokumentirana na karti iz 18. stol, in na franciscejskem katastru in je bila verjetno zgrajena v 2/2 17.stoletja (leta 166? po grbu vzidanim na opornem zidu vile na Mafejišču).

Fabiani je eden najpomembnejših urbanistov avstrijske monarhije, inovator v arhitekturi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ki izdelal tudi načrte povojne prenove. Dvorec Coronini tako ohranja Fabijanijevo fazo stavbnega razvoja.

Okoli leta 1786 naj bi v Šempetru imela rodbina Coronini svojo "nedeljsko" hišo, kar priča na to, da takrat še niso stalno tu prebivali. To naj bi storili pozneje, okoli leta 1860, ko so pridobili nova zemljišča in si zgradili novo graščino. Rodbina Coronini naj bi bila takrat tudi največji veleposestnik na tem območju. V začetku 19. stoletja pa naj bi bilo v posesti domačih družin le malo zemlje. Plemiška rodbina Coronini je bila langobardskega izvora, iz kraja Berbenno pri Bergamu v Lombardiji. Naziv Coronini izhaja iz naslova Cornona, ki so si ga nadeli leta 1470. Rodbina Coronini je najbolj zaslovela po Janezu Krstniku (1794-1880), ki je bil nosilec številnih častnih naslovov in odlikovanj, dal je zgraditi graščino v Šempetru ter poleg ostalega bil tudi vzgojitelj prestolonaslednika in poznejšega cesarja Franca Jožefa. Leta 1880 je v graščini tudi umrl. Rodbina Coronini je bila v Šempetru zelo spoštovana, živela je bolj odmaknjeno od ljudi in je v cerkvi nad zakrstijo imela poseben prostor za udeleževanje cerkvenih obredov. Pred prvo svetovno vojno je zaposlovala tudi nekatere domačine kot hlapce ali dekle.



Od leta 1814 do leta 1850 je bil Šempeter glavna občina h kateri so spadala še naselja Vrtojba, Vogrsko in Prvačina. Občina je imela voljenega župana in zastopnike, ki pa so bili le pomožni organi okrajne uprave. Leta 1850 je Šempeter postal občina iz katere sta se izločili naselje Vogrsko in Prvačina, leta 1866 pa tudi Vrtojba. Občina se je začela v tem času hitreje razvijati. Leta 1827 je bilo na primer v Šempetru le 778 prebivalcev, leta 1876 že 1034 in leta 1900 kar 1522.

Leta 1868 je postal župan občine Šempeter grof Franc Coronini, ki je sedež županstva postavil v graščini. Po njegovem odstopu leta 1899 so sedež županstva preselili v prostore Kmetijske zadruge. Grof Franc Coronini je umrl avgusta leta 1901.

V letu 1913 je starešinstvo občine sklenilo napeljati elektriko, hkrati pa so se ukvarjali s podobnimi zadevami kot dotedaj in sicer s problemi kanalizacije, regulacije Vrtojbice, dobave pitne vode iz Hublja, urejanja cest in vzdrževanja. Kot zanimivost velja omeniti, da so v začtku leta 1915 zagorele prve luči.

Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in že naslednji dan se je na bližnjem območju začela Soška fronta. Vojna je v naseljih pustila strahovito opustošenje in takoj po koncu leta 1918 se je začela obnova. Način gradnje se je v času obnove spremenil, hiše so se povečale in modernizirale. Takrat sta se Gornja in Spodnja Vrtojba združili v eno samo naselje. V Šempetru pa so se zgradile nove javne zgradbe, na primer leta 1920 nova šola v Šempetru (kjer je sedaj banka). Pred prvo svetovno vojno je Šempeter imel 1772 prebivalcev in več kot 250 hiš.

Ob koncu prve svetovne vojne je Šempetrsko občino upravljal župan Franc Černic in občinski svet, ki je bil izvoljen pred vojno. Šempetrska občina je v letih od 1922 do 1927 skrbela za komunalno ureditev, ceste, urejanje pokopališča, oskrbo z vodo in podobno. 13. julija 1924 je bila pri nedeljski maši ustno objavljena prošnja za priključitev šempetrske občine h goriški. Leta 1927 je območje šempetrske občine postalo del goriške mestne občine.