zmerno oblačno temperatura 21°C smer vetra JZ hitrost 2 m/s
Naselja v občini Šempeter-Vrtojba
O občini / Naselja v občini Šempeter-Vrtojba
Občina Šempeter-Vrtojba obsega območje na vzhodnem delu Goriške ravnine, kjer flišno območje Vrtojbensko-Biljenskih gričev prehaja v plodno ravnino, ki sta jo s svojimi rečnimi nanosi izoblikovali reki Soča in Vipava.
Šempeter pri Gorici
V obdobju rimske države naj bi na območju sedanjega Šempetra pri Gorici stalo naselje Torgium. O tem pričajo izkopanine, ki so bile najdene, temelji starih hiš in zidov. Prva omemba imena Šempeter ("de sancto Petro") sega v leta okoli 1200. V srednjem veku pa je Šempeter dobil še pridevnik prope Goritiam (pri Gorici).
V 15. stoletju naj bi v Šempetru zgradili novo cerkev, leta 1589 pa naj bi začeli pisati krstno knjigo. Med prvo svetovno vojno je bila cerkev porušena, na novo pa so jo zgradili leta 1929.
Šempeter je bil vseskozi tipično naselje v bližini večjega mesta, zato je bila njegova tako verska kot ekonomska in socialna podoba v najtesnejši zvezi z mestom ter njegovimi potrebami. Izseljevanja, ki je bilo značilno za bližnje vasi, kraj ni poznal.
Okoli leta 1000 je nastala Gorica, danes sosednje mesto na italijanski strani meje, ki je bila pomembna za tuje trgovce, ki so v trg prihajali zaradi povečane gospodarske dejavnosti. Razvoj Gorice je vplival tudi na življenje in dejavnosti prebivalcev Šempetra in Vrtojbe.
Šempeter pri Gorici je danes po svoji izobrazbeni in socialni strukturi mestno naselje, ki je gospodarsko in kulturno povezano z Novo Gorico in Goriško regijo.
Leta 1589 naj bi bilo v Šempetru 45 družin, v Gornji Vrtojbi 18, v Spodnji Vrtojbi pa 24. Danes živi na območju občine Šempeter-Vrtojba približno 6300 ljudi, občina pa šteje okrog 2400 gospodinjstev.
Vrtojba
Območje današnje Vrtojbe poseljeno že v antiki. Vrtojba se je do konca prve svetovne vojne delila na dve samostojni vasi, Dolnjo in Gornjo Vrtojbo (De Toyva superiori in inferiori Toyva). Vasi sta se združili v eno takoj po koncu prve svetovne vojne.
V srednjem veku sta obe Vrtojbi delili usodo Šempetra, saj sta bili z njim najtesneje tudi cerkveno povezani. V času turških osvajanj v 15. in 16. stol. se je veliko begunskih - uskoških - družin naselilo na Vrtojbenskem polju, tako da je Vrtojba postala najbolj "južnjaška" vas na Goriškem. Leta 1866 sta se obe Vrtojbi osamosvojili od tedanje občine Šempeter in ustanovili samostojno občino Vrtojba, v katero je spadala še Bukovica.
Tako kot Šempeter je bila tudi Vrtojba med prvo svetovno vojno v celoti porušena. Po vojni so jo obnovili, namesto dveh cerkva pa so zgradili eno samo - cerkev Sv. Srca Jezusovega, ki je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi.